Žiri so izrazito obmejni kraj. Po grebenih na zahodnem robu žirovske kotlinice poteka razvodnica med Črnim in Jadranskim morjem oziroma med Posavjem in Posočjem, med porečjema Sore in Idrijce, med celino in primorjem, osrednjo in zahodno Slovenijo, Gorenjsko in Goriško. Po tej izrazito naravni vodni meji se je v toku časa nanizalo še več zgodovinskih: že v rimskih časih meja med provincama Italijo in Panonijo in ob njej obrambni utrdbeni sistem Claustra Alpium Iuliarum; v srednjem veku meja med loškim gospostvom freisinških škofov na eni ter tolminskim in idrijskim gospostvom na drugi strani; in v letih 1918-41/43/47 še državna meja med kraljevinama Jugoslavijo in Italijo. Jadranska razvodnica je torej postala še rimska, freisinška in rapalska meja.

Italijani si še dva tisoč let po starih Rimljanih domišljajo, da bi morala biti meja Italije na severovzhodu še vedno tam, kjer je bila v rimskih časih. Pravijo ji Sacro confine orientale, sveta meja na vzhodu, apetitu, ki k njej teži, pa sacro egoismo italiano, sveta sebičnost italijanska. Da bi ga potešila, je Italija 26. aprila 1915 v Londonu z silami antante sklenila tajni pakt. V njem so ji Rusija, Francija in Anglija zagotovile, da bo dobila tuja ozemlja, če stopi v vojno na njihovi strani. Tako se je tudi zgodilo in kljub porazu pri Kobaridu, se je Italija takoj po koncu vojne polastila v Londonu obljubljenih ozemelj. Že 27. novembra je italijanska vojska zasedla Idrijo, njene izvidnice pa so prišle vse do Žirov. De facto zasedbi je 12. novembra 1920 v Rapallu sledil še de iure sporazum. Ta je dal novi meji mednarodno pravno veljavo, ki je trajala vse do 1947.

Rapalska meja je potekala ob črti Peč, Jalovec, Triglav, Možic, Porezen, Črni vrh nad Cerknim, Bevkov vrh, Hotedršica, Planina, Javorniki nad Cerknico, Bička gora, Snežnik, Kastav, vzhodno od Matuljev in se vzhodno od Reke spustila do morja. V zgornjem delu, v Julijskih Alpah, je dejansko potekala po razvodnici med Jadranskim in Črnim morjem. V spodnjem delu pa to pravilo ni veljalo, saj je Italija dobila celotno postojnsko območje. Italija je z vojaško zasedbo in z rapalsko pogodbo dobila več, kot ji je bilo obljubljeno v Londonu. To velja tudi za žirovski odsek rapalske meje. Srednjeveška meja, recimo ji kar freisinška, je šla s Sivke do Gradišča nad Ledinami, se spustila na Ledinsko razpotje, se vzpela nazaj do Gor (te so bile idrijske), in šla skozi cele Dole tako, da so bile te v celoti loške, vse do Medvedjega Brda. Rapalska meja pa je pomaknjena več kilometrov proti vzhodu na škodo žirovske strani. Z Mrzlega vrha se je spustila na Breznico, z nje do Tabra, tik nad Žirmi, in prečila dolino Osojnice tako, da je bila ta že v Italiji. Iz Osojnice se je dvignila na rob vrsniške planote in se z nje spustila v dolino Žirovnice tako, da je bila Sovra v Jugoslaviji, Žirovnica pa v Italiji. Iz slednje se je dvignila na Kovk, z njega padla v spodnji del doline Črne in se vzpela iz nje na rob zavraške planote, Jugoslaviji je pustila le dno ozke doline reke So(v)re in ob njej cesto iz Žirov proti Logatcu …

Kmalu po podpisu pogodbe v Rapallu so mejo med državama označili z mejnimi kamni, Italijani jim rečejo cippo (čipo). Mejo so razdelili na odseke. Na začetku in koncu vsakega odseka stoji glavni kamen, cippo principale, med njima je večje število navadnih. Na območju žirovske občine so štirje odseki, 38–41. Glavni mejnik 38, cippo principale trentotto, stoji na koti 938 v Mrzlem Vrhu, ob cesti Sovodenj – Ledinsko Razpotje. Naslednji je pod vasjo Breznica pri Žireh, kjer se na koti 732 začenja odsek 39. Ta je od vseh še najbolje ohranjen. Številka 40 je stal na koti 724 pod Vidičevo kasarno na Vrsniku, zdaj je v stalni zbirki Mestnega muzeja v Idriji. Glavni kamen 41, ki je stal na koti 640 nad vasjo Ravne pri Žireh, bi zaman iskali, če ne bi vedeli, da je »skrit« v partizanskem spomeniku sredi vasi, služi mu kot nosilec. Odsek 41 sega do kote 665 nad Lomom pod Zavratcem, kjer stoji nekoliko poškodovani glavni kamen 42.

Rapalsko mejo so na italijanski strani varovali gafovci, financi in fašisti, na jugoslovanski pa graničarji in financarji. Gafovci so bili vojaki graničarji, pripadniki obmejne straže GAF (Guardia alla Frontiera). Nastanjeni so bili v »kavernah«, pritličnih zgradbah, vkopanih v breg. Ljudem so ostali v spominu tudi po svojih alpinskih uniformah s klobukom in peresom. Finančni stražniki, po domače »financarji«, po italijansko Finanzi, so bili na meji zato, da bi preprečevali kontrabant. Imenovali so se (in se še danes) tudi Fiamme gialle, rumeni plameni, po rumenih našitkih na ovratnikih. Najvišje na braniku Sacro confine orientale so bili fašisti, pripadniki MVSN (Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale), prostovoljna milica državne varnosti. V njej so služili za italijansko stvar zagrizeni in dobro plačani prostovoljci; tvorili so oboroženo milico, ki pa je imela bolj politično kot vojaško vlogo. Svoje mogočne kasarne so namenoma postavili na najvišjih in najbolj vidnih vrhovih meje, da so se dobro videle na jugoslovansko stran in že same po sebi izkazovale, kdo je na tej meji gospodar.

V primerjavi z italijanskimi so bile jugoslovanske obmejne postojanke pred gradnjo Rupnikove linije res skromne. Ker so bile sprva le delno zidane, sicer pa lesene, so jim domačini rekli kar »barake«, njihovi stanovalci pa »karaule« – kar je srbska različica turške besede za stražnico. Na žirovskem območju so bile samo tri, vse v neposredni bližini glavnih mejnikov: v Mrzlem Vrhu pod Mrzlikom (971 m), nedaleč do čipa 38; nad Dolenjim Vrsnikom, pod kasarno in nad čipom 40; pod Kovkom v Ravnah, pri čipu 41. Nobena od njih ni preživela vojne. Ohranila se je obmejna stražnica v Osojnici. Graničarji, ki so jim stari Žirovci sprva rekli »grenčerji«, po nemški besedi za mejo (die Grenze), so bili v glavnem Srbi. Financarji, »zvaničniki finančne kontrole«, pa so bili po poreklu dveh vrst, najprej ukrajinski vranglovci, pozneje največ Slovenci.

Rupnikova linija je v letih pred vojno (1938-1941) vzdolž rapalske meje zgradila Vojska Kraljevine Jugoslavije. Potekala je ob črti Žirovnica (pod Stolom) – Ratitovec – Blegoš – Žirovski vrh – Ljubljanski vrh (nad Vrhniko) – Cerknica – Črni vrh – Plase. Rupnikova linija je velik gradbeni podvig in celovit utrdbeni sistem. Zgradili so 12 velikih utrdb in kakih 4000 bunkerjev, večina je uničenih; največ se jih je ohranilo na Blegošu in Žirovskem vrhu in v krajih pod njima. Največji zgrajeni utrdbi sta na slemenu Žirovskega vrha (Hrastov grič in Goli vrh), največja je bila načrtovana na Vrhu Svetih Treh Kraljev, a je graditelje prehitela vojna. Na tistem delu Rupnikove linije, ki so ga zasedli Italijani, od Smrečja do morja, so ti skoraj vse objekte razstrelili. Čeprav ni služila svojemu namenu, je Rupnikova linija odigrala psihološko vlogo odvračanja nasprotnika in okrepila gradbeni sektor. Za kraje in ljudi ob meji je bila gospodarsko spodbudna. Tudi dejstvo, da ni služila svojemu glavnemu namenu, je za domačine ugodno. Kakšno razdejanje bi povzročila, če bi tu daljši čas potekala fronta in na njej uničevalni boji po zgledu tistih iz 1. svetovne vojne! Koliko človeških žrtev bi bilo in materialne škode!

Naši ljudje so na novo postavljeno oviro v obliki meddržavne meje premagovali na različne načine. Najbolj »izvirni« je bil gotovo kontrabant, po italijansko contrabbando (novolatinski contra bannum = klub prepovedi). To je bilo donosno, a tudi tvegano početje; nekatere je stalo premoženje in celo življenje. Najbolj iskani jugoslovanski kontrabantarski »artikli« na italijanski strani so bili: eksportni tobak, kava, saharin, sladkor, moka, jajca in maslo, vžigalniki in karbid, živina in konji, od gradbenega materiala zlasti les. Zaslužek je bil vsaj stoodstoten, pri nekaterih artiklih pa še večji. Za kavo, sladkor in moko so v Italiji iztržili dvakrat več, kot je stala v Jugoslaviji, za meso oziroma živino trikrat več, za tobak štirikrat več, za saharin celo petkrat več. V obratni smeri, z zahoda na vzhod, je bil promet bistveno manjši. Z italijanske strani so nosili riž, kavo, kjantarice, sadje, dežnike, tekstil, tudi čipke … Kilogram riža je v Jugoslaviji stal 16 din, v Italiji 2 din. Vino se je v Italiji dobilo že po eno do dve liri za liter, v Jugoslaviji se v trgovinah sploh ni prodajalo, smeli so ga točiti le pod državnim davčnim nadzorom v gostilnah, kjer je stalo najmanj deset dinarjev liter. Najbolj donosno in hkrati nevarno pa je bilo na idrijsko-žirovskem odseku tihotapljenje živega srebra. Tega so v rudniku kradli in ga v steklenicah nosili čez mejo, kar že zaradi teže ni bilo lahko. Ena pollitrska steklenica piva je, napolnjena s Hg, tehtala sedem kilogramov in pol.

Rapalska meja je v življenje ljudi ob njej vnesla velike spremembe. Med posameznike, družine, vasi in mesta, ki so bila še v začetku novembra 1918 bližnji sosedje, je kot zastor padla meja med dvema sovražnima državama z vsemi ovirami, ki so bile za tako mejo običajne. Pa ni šlo le za mejnike, zapore in vojaštvo, temveč tudi za spremembe v načinu življenja. Prosto gibanje posameznikov čez mejo ni bilo več mogoče, dovoljeno je bilo le na določenih prehodih in pod določenimi pogoji. Farani iz obeh Vrsnikov, Žirovnice in Breznice so bili na silo ločeni od svoje žirovske fare in pokopališča; odtlej so morali k maši v Ledine in tam pokopavati svoje mrtve. Enaka usoda je doletela šoloobvezne otroke, ki so morali namesto v slovensko šolo v Žiri hoditi v italijansko šolo v Ledinah.

Tudi ob rapalski meji se je kmalu pokazalo, da »ljubezen ne pozna meja«. Nastala je amore di frontiera. Nanjo spominja tudi priložnostna popevčica; poje o mejah z Jugoslavijo, kjer živijo plavolaske, bionde: »Ai confini di Iugoslavia dove son bambine bionde …« Te pa osvajajo črnolasi mladci, ki so kot ljubimci priznani že po vsem svetu in počaščeni z nazivom latin lover. Naša dekleta so jih imela priložnost spoznati že v letih po 1. svetovni vojni, ko so se kar naenkrat pojavili v njihovih krajih, naši možje in fantje pa so jih v jezi in najbrž tudi iz zavisti označili za »laške plavšarje«. Mnoge Slovenke ob rapalski meji so imele z njimi otroke, nekatere so se z njimi tudi poročile in odšle. Rapalske Lepe Vide!

Kaj početi z dediščino rapalske meje danes? Kaj nam je od nje ostalo? Na meji sami je ohranjena več kot polovica mejnikov, na obeh straneh pa cela vrsta utrdb in drugih vojaških oziroma obmejnih objektov. Ohranjenih je še nekaj predmetov muzejske vrednosti, ki pričajo o življenju ob meji: orožje, uniforme, kontrabantarsko blago … V arhivih je ohranjenih veliko dokumentov, listin, zemljevidov, fotografij … Še živijo ljudje, ki se spominjajo rapalskih časov. V zadnjih letih je izšlo več knjig in cela vrsta člankov s to tematiko.
V občini Žiri, Muzejskem društvu Žiri in Turističnem društvu Žiri si skladno z gornjo ugotovitvijo prizadevamo za troje:
1. da bi žirovski muzej postal osrednji slovenski muzej za dediščino rapalske meje; začetek predstavlja stalna muzejska razstava z naslovom Pozdravljeni ljubitelji utrdb!
2. zavarovati izbrane objekte na terenu in jih usposobiti za vodene oglede;
3. vključiti snovno in nesnovno dediščino rapalske meje v turistično ponudbo kraja.

V navedena prizadevanja sodi tudi ta spletna stran, ki naj ljubiteljem utrdb in zgodovinske dediščine nasploh služi kot virtualni vodnik po utrdbah okoli Žirov in novi muzejski zbirki. 

V prenovljeni stavbi Stare šole je naše društvo od leta 2007 postavilo štiri stalne razstave:

• Pozdravljeni ljubitelji utrdb! (2007), o dediščini rapalske meje;
• Žirovski slikarji (2009), izbrana dela najvidnejših likovnih umetnikov med Žirovci;
• Lepšega pač ni na svetu kot je naš čevljarski stan … Žirovsko čevljarstvo skozi čas (2010-2012), ima dva dela, prvi prikazuje obdobje do 2. svetovne vonje, drugi obdobje Alpine;
• Žiri in Žirovci skozi čas (2012), temeljna razstava, 16 »postaj« ob poti skozi žirovsko zgodovino.

Postavitev razstav so z denarno podporo omogočili:

• Občina Žiri,
• Alpina d.o.o.,
• Ministrstvo za kulturo RS,
• Evropska unija.