spell check

Žiri in Žirovci skozi čas



MATJAŽEVE KAMRE

 »Prahiša« ob žirovskem jezeru

Številne legende govore o žirovskem jezeru, njegov obstoj pa je tudi znanstveno potrjen. Nastalo je pred okroglimi 20. 000 leti zaradi tektonskih premikov, ki so zajezili tok reke Sore, prekrivalo je celotno Žirovsko kotlino in njene stranske doline ter segalo skoraj do Matjaževih kamer. Matjaževe kamre so jamski sistem, ki leži ob cesti Žiri – Rovte, v soteski reke Sovre. Prav tam so arheologi našli kamnita orodja ledenodobnega človeka, ki predstavljajo najstarejši dokaz o poselitvi Žirovskega. Starejša orodja pripadajo neandertalcu (mousterien, 52.000 – 45.000 let pr. n. št), mlajša pa predniku današnjega človeka (epigravettien, 15.000 – 8.000 let pr. n. št). Oba sta bila lovca in nabiralca, Matjaževe kamre pa so jima služile za občasno lovsko postojanko in zatočišče. 

 

 URBAR LOŠKEGA GOSPOSTVA IZ LETA 1291

 Loški urbar iz leta 1291 je najstarejši nam znani žirovski pisni vir. Hrani ga Bavarski glavni državni arhiv (Bayerisches Hauptstaatsarchiv) v Münchnu. Iz besedila izvemo marsikaj: da je bilo v žirovskemu uradu (= Officium in Syroch) loškega gospostva že takrat 18 naselij; da so imeli Žirovci že takrat župana (suppanus); da je bilo v teh 18 naseljih leta 1291 skupaj 71 obdelanih in 5 neobdelanih hub (= gruntov, kmetij); izvemo, kaj so pridelovali (lan in oves), katere domače živali so redili (ovca, pujski, vol, jagnje, piščanec, svinje in prašiči), da so imeli sirnice, da so v gospoščinskih gozdovih pasli svoje prašiče (»az«), da se je plačeval vinski davek (da se je torej pilo vino), da so jedli kruh, meso in jajca in poznali »priboljšek« …

 

ŽIRI NA ZEMLJI

Žirovske kmetije so nastale za časa Loškega gospostva, ko so freisinški škofje sistematično kolonizirali do tedaj skoraj neposeljeno ozemlje. Največje in najstarejše kmetije so grunti, nastali so do začetka 14. stoletja. Kajže so nastale sredi 16. stoletja, večinoma po žirovski kotlini. Rovti so osamljene kmetije in so nastali konec 16. in v začetku 17. stoletja s krčenjem gozda v hribovitem svetu. Na gruntih so redili leta 1630 večinoma med 10 in 16 glav govedi, na polovici gruntov tudi ovce (do 15 glav), na tretjini pa še koze (do 12 ). Tretjina gruntarjev je imela tudi konje, navadno 1 ali 2. Rovtarji so imeli nekoliko manj živine, kajžarji so premogli večinoma le po 1 kravo. V 17. in 18. stoletju sta bili najpomembnejši žiti oves in ajda, sejali pa so še ječmen, pšenico, rž, proso in lan, iz katerega so izdelovali platno.

 ŽIROVSKA HIŠA

Prve žirovske hiše, zgrajene v srednjem veku so bile verjetno pritlične, zgrajene iz lesenih brun in krite s slamo, imele pa so kurilni »črni« del in »hišo«. Najprej so pozidali »črni« del, kasneje je prišla na vrsto zidana »hiša«, ki so ji dodali še kamro. Črno kuhinjo so ločili od veže, kasneje so zgradili dimnik, šele v začetku 20. stoletja pa so v kuhinjah sezidali štedilnike. Vsaka hiša je nosila pečat predelav in lastnikov, vendar so, vsaj premožnejše, delovale skladno. V 20. stoletju je večina starih hiš izginila ali pa so doživele velike preureditve.  Hiša je dajala ljudem zavetje, toploto in svetlobo.

 

ŽIROVSKE VELIKE GRADNJE

Žirovci so se v 20. stoletju izkazali tudi z gradnjo velikih stavb, ki naj služijo skupnosti. Prva je bila nova župna cerkev sv. Martina, zgrajena v letih 1906-1912, največja na Gorenjskem in ena največjih v škofiji. Po 2. svetovni vojni pa so zgradili najprej novo Tovarno športnih čevljev, poznejšo Alpino (1947-1948), novo osnovno šolo (okrog 1950) in največji Zadružni dom v Sloveniji (v prvi polovici 50. let). Žal so nekatere od javnih zgradb tudi nerazumno uničili: staro župno cerkev (1927) in osem javnih stavb, požganih v vojni noči s 5. na 6. februar 1944.

 

ŽIROVSKE MALE GRADNJE

 Posebnost Žirov(cev) je tudi izjemno visoko število novih zasebnih hiš, zgrajenih v desetletjih po 2. svetovni vojni. Od sredine 50. do sredine70. let, ko se je največ gradilo, je zraslo več kot dvajset novih hiš na leto, vseh novih zasebnih hiš pa se je po 2. svetovni vojni zgradilo več sto. Večina graditeljev je bila zaposlenih v Alpini, dopoldne so bili čevljarji, popoldne zidarji. Gradili so z lastnimi močmi in s pomočjo sokrajanov, katerim so pomoč vračali s pomočjo, ko so gradili drugi. Graditeljska vnema je bila tako velika, da je zgraditev svoje lastne nove hiše postala tako rekoč vprašanje časti. Druga plat te vneme je bolj žalostna – zaradi novih je bilo opuščenih ali porušenih veliko starih hiš, ki povečini (še) niso bile v slabem stanju, njih estetske kakovosti pa so bile višje od novih.

 

SVETOVNI VOJNI NA ŽIROVSKEM 

Obe svetovni vojni sta bili tudi za Žirovce največja tragedija v 20. stoletju. Terjali sta izjemno veliko človeških življenj. Vseh žrtev 1. svetovne vojne v predvojni župniji Žiri je bilo 139. Vseh žrtev 2. svetovne vojne iz naselij današnje Občine Žiri pa je bilo kar 333! Čeprav so padli na različnih in med seboj sprtih straneh, smo se odločili, da na naši razstavi njihova imena objavimo skupaj in jih tako po smrti ponovno združimo v pripadnosti žirovski skupnosti. Sicer pa so njihova imena na treh spomenikih padlim v obeh vojnah, dva stojita pred župnijsko cerkvijo, eden pa v parku pred Osnovno šolo.

 

ŽIRI NA MEJI

Med obema svetovnima vojnama so bile Žiri kraj ob meji, imenovani tudi rapalska meja. Ta je v življenje Žirovcev vnesla velike in največkrat tragične spremembe. Meja je od predvojen žirovske občine odrezala tretjino njenega ozemlja z enajstimi naselji, od katerih sta bili po vonji vrnjeni le dve. Prinesla je pojave, ki jih Žirovci dotlej niso poznali: kontrabant in z njim povezane žrtve, ljubezen s tujci, ki so prišli mejo stražit na obeh straneh, predvsem pa gradnjo številnih utrdbenih objektov; ko so v zadnjih letih pred 2. svetovno vojno pospešeno gradili jugoslovansko utrdbeno linijo, pozneje poimenovano po generalu Rupniku, so se pri teh delih zaposlili tudi mnogi domačini. Posebnost Žirov je v tem, da so se ravno v naši bližnji okolici ohranili številni mejniki in vojaški objekti; to dejstvo spodbuja k načrtu, da bi Muzej Žiri postal tudi osrednji slovenski muzej za ohranitev dediščine rapalske meje.

 

ŽIROVSKA KLEKLJANA ČIPKA

Klekljarstvo na Žirovskem

Klekljanja so se Žirovke domnevno naučile v sosednji Idriji sredi 18. stoletja, po letu 1883 pa je preraslo v množično razširjeno obrt, ki je zagotavljala preživetje gostačem, kmetom pa prinašala dopolnilni prihodek. Najbolj znan trgovec s čipkami je bil domačin Anton Primožič, ki je leta 1896 ustanovil lastno podjetje:čipke je prodajal po celem svetu, zanj pa jih je odkupovalo 56 posameznikov od 3000 klekljaric na področju Poljanske in Selške doline z okolico. Po letu 1950, ko se je večina Žirovk zaposlila v industriji, se je klekljalo le še za priboljšek in razvedrilo. Vendar pa še danes skoraj vsak Žirovec pozna vsaj osnove klekljanja: znanje se prenaša iz roda v rod, čipkarska šola deluje neprekinjeno od leta 1906, prave mojstrice in mojstri pa so združeni v Klekljarskem društvu Cvetke.

 

ŽIROVSKA DRUŠTVA 

Društva na Žirovskem pred 1. svetovno vojno

Prva žirovska društva (bralno, pevsko in gasilsko) so nastala koncem 19. stoletja po načelu samopomoči, najprej v Žireh in nato na Dobračevi. Vzrok za podvajanje društev je bil praktične narave: med vasema je bilo namreč pol ure hoda, Dobračevcem pa bi pogorela cela vas, preden bi do njih prišli gasilci iz Žirov. Reka Sora je ločila tudi kasneje ustanovljeni društvi Sokolov (1907) in Orlov (1908), vendar iz povsem drugih razlogov. Kot nam pove rek »Stare Žiri čez vodo se klerikalne, vse kar je tostran vode je liberalno« je vzrok tičal v različni nazorski opredelitvi, zaradi česar sta se društvi, kljub podobnemu delovanju, ovirali in žalili.

 

ŽIROVSKI USTVARJALCI OZIROMA UMETNIKI

Med Žirovci so nekateri prav znameniti. Posebno dragocen je prispevek posameznikov, ki so se na Žirovsko priselili in tu ustvarili svoj življenjski opus. Trije med žirovskimi ustvarjalci že imajo svoj javni spomenik v mestu Žiri: slikar Maksim Sedej (1909-1974), pisatelj Leopold Suhodolčan (1928-1980) in skladatelj Anton Jobst (1894-1981). Ti so kot umetniki priznani na nacionalni ravni, zato smo prav tem trem namenili osrednjo pozornost tudi na razstavi.

 

 

ŽIROVSKI OBRTNIKI

Platnarstvo je bilo na Žirovskem pred koncem 19. stoletja edina obrt, ki je presegla lokalne potrebe, produkcija platna v Loškem gospostvu je bila v 17. in 18. stoletju pomembna celo v evropskem merilu.  Platno so tkali še v začetku 20. stoletja, vendar pa se do danes niso ohranile niti ene statve.Pomembno je bilo tudi mlinarstvo. Leta 1501 je bilo na Žirovskem 8 mlinov, leta1678 jih je bilo že 22 in še leta 1930 je bilo v žirovski občini 16 mlinarjev, danes ni več nobenega. Stojita le še Trevnov mlin in mlin v Sopotu, od ostalih so ni ohranilo nič oziroma le nekaj ruševin in fotografij.

 

 ŽIROVSKI PODJETNIKI

Prvi pravi podjetnik na Žirovskem je bil loški meščan Jakob Hajnrihar, ki je v 16. stoletju v Brekovicah postavil fužino, udeležen pa je bil tudi pri fužini v Fužinah. Obrt je doživela razmah šele v začetku 20. stoletja. Leta 1930 je bilo v Občini Žiri registriranih 178 obrtnikov, ki so se ukvarjali z 31 obrtmi. Lokalne potrebe so presegli zlasti čevljarji in nekateri kovači, ki so dali osnovo za nastanek današnjih tovarn Alpina in Kladivar (Poclain Hydraulics). Večji podvig pa je bila gradnja elektrarne na Fužinah.

 

ŽIROVSKE CERKVE IN VERA

Žirovsko je najprej spadalo v pražupnijo Sv. Jurija v Stari Loki (prvič omenjena leta 1074), nato je v Žireh nastal vikariat (prvič omenjen leta 1384), ki je pred letom 1501 dobil status župnije.  V župniji je bila župnijska cerkev sv. Martina in 11 podružničnih cerkva. Ker je bila žirovska župnija zelo velika, so jo v času cesarja Jožefa II iz leta 1788 razdelili na 4 samostojne župnije – Žiri, Ledine, Zavratec in Vrh sv. Treh Kraljev.

Cerkveni prazniki in godovi svetnikov so stoletja uravnavali tedenski in letni ritem vsakdanjega dela in počitka, določali so pravi čas za kmečka in hišna opravila, sejme, poroke in romanja kot takratno obliko turizma, pa tudi imena, ki so jih ob krstu dobivali Žirovke in Žirovci. Mejni trenutki njihovih življenj so zaznamovali cerkveni obredi krsta, poroke in pogreba.

 

ŠOLSTVO NA ŽIROVSKEM

V Žireh imamo osnovno šolo in čipkarsko šolo, včasih pa smo imeli tudi čevljarsko (1947-1982). Osnovna šola je tekom let domovala v štirih stavbah: mežniji (1779-1864), »Stari šoli« (1865-1914), novi šoli (1914-1944), od leta 1950 pa je v današnji zgradbi. Prva učitelja sta bila mežnarja, prvi šolani učitelj je v Žiri prišel leta 1863, najdlje od vseh pa je pri nas služboval nadučitelj Leopold Božič (1837-1922), celih 28 let. V Žireh je ostal še po upokojitvi in tu tudi umrl. Nanj je dolgo časa spominjal lep nagrobnik z njegovo fotografijo in napisom »Postavili hvaležni Žirovci«. Ker pa je bila žirovska hvaležnost bolj kratkega veka, je od groba ostal le še medaljon s fotografijo: zdaj je dobil mesto v »Stari šoli«, v hiši, kjer je Leopold Božič tako učil kot tudi stanoval.

 

UPRAVNI RAZVOJ

Za povečavo kliknite na karto.

Žiri so po svoji naravi kraj ob meji. Njihovo obmejno lego določa razvodnica, ki poteka po zahodnem in južnem robu Žirovskega. Ta razvodnica je ločnica med Črnim in Jadranskim morjem, med Posavjem in Posočjem, med dolinama Sore in Idrijce, Gorenjsko in Primorsko, osrednjo in zahodno Slovenijo, med njenim celinskim in sredozemskim delom. Ob tej naravni ločnici so se v toku časa nanizale številne zgodovinske razmejitve, od občinskih in okrajnih do državnih meja. Te smo prikazali na posebnem zemljevidu iz z izvirnimi dokumenti, potrebnimi za prehajanje iz ene države v drugo. Rapalska meja (modra črta) med kraljevinama Italijo in SHS je odrezala zahodni del takratne občine Žiri. Sedanja meja med občinama Idrija in Žiri je nastala iz rapalske meje, le naselji Osojnica in Breznica sta bili vrnjeni v občino Žiri. Meje so vrisali v Kartografiji d. o. o.

Razstavo “Žiri in Žirovci skozi čas” sta finančno omogočili: Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, Pristop Leader in Občina Žiri.

 

 

Pozdravljeni, ljubitelji utrdb!



Razstava o dediščini rapalske meje je nastala v okviru projekta Pozdravljeni, ljubitelji utrdb!

 

 

ŽIRI – OD NEKDAJ KRAJ NA MEJI

Žiri so izrazito obmejni kraj. Po grebenih na zahodnem robu žirovske kotlinice poteka razvodnica med Črnim in Jadranskim morjem oziroma med Posavjem in Posočjem, med porečjema Sore in Idrijce, med celino in primorjem, osrednjo in zahodno Slovenijo, Gorenjsko in Goriško. Po tej izrazito naravni vodni meji se je v toku časa nanizalo še več zgodovinskih: že v rimskih časih meja med provincama Italijo in Panonijo in ob njej obrambni utrdbeni sistem Claustra Alpium Iuliarum; v srednjem veku meja med loškim gospostvom freisinških škofov na eni ter tolminskim in idrijskim gospostvom na drugi strani; in v letih 1918-41/43/47 še državna meja med kraljevinama Jugoslavijo in Italijo. Jadranska razvodnica je torej postala še rimska, freisinška in rapalska meja.

 

NASTANEK RAPALSKE MEJE

Italijani si še dva tisoč let po starih Rimljanih domišljajo, da bi morala biti meja Italije na severovzhodu še vedno tam, kjer je bila v rimskih časih. Pravijo ji Sacro confine orientale, sveta meja na vzhodu, apetitu, ki k njej teži, pa sacro egoismo italiano, sveta sebičnost italijanska. Da bi ga potešila, je Italija 26. aprila 1915 v Londonu z silami antante sklenila tajni pakt. V njem so ji Rusija, Francija in Anglija zagotovile, da bo dobila tuja ozemlja, če stopi v vojno na njihovi strani. Tako se je tudi zgodilo in kljub porazu pri Kobaridu, se je Italija takoj po koncu vojne polastila v Londonu obljubljenih ozemelj. Že 27. novembra je italijanska vojska zasedla Idrijo, njene izvidnice pa so prišle vse do Žirov. De facto zasedbi je 12. novembra 1920 v Rapallu sledil še de iure sporazum. Ta je dal novi meji mednarodno pravno veljavo, ki je trajala vse do 1947.

 

POTEK MEJE

Rapalska meja je potekala ob črti Peč, Jalovec, Triglav, Možic, Porezen, Črni vrh nad Cerknim, Bevkov vrh, Hotedršica, Planina, Javorniki nad Cerknico, Bička gora, Snežnik, Kastav, vzhodno od Matuljev in se vzhodno od Reke spustila do morja. V zgornjem delu, v Julijskih Alpah, je dejansko potekala po razvodnici med Jadranskim in Črnim morjem. V spodnjem delu pa to pravilo ni veljalo, saj je Italija dobila celotno postojnsko območje. Italija je z vojaško zasedbo in z rapalsko pogodbo dobila več, kot ji je bilo obljubljeno v Londonu. To velja tudi za žirovski odsek rapalske meje. Srednjeveška meja, recimo ji kar freisinška, je šla s Sivke do Gradišča nad Ledinami, se spustila na Ledinsko razpotje, se vzpela nazaj do Gor (te so bile idrijske), in šla skozi cele Dole tako, da so bile te v celoti loške, vse do Medvedjega Brda. Rapalska meja pa je pomaknjena več kilometrov proti vzhodu na škodo žirovske strani. Z Mrzlega vrha se je spustila na Breznico, z nje do Tabra, tik nad Žirmi, in prečila dolino Osojnice tako, da je bila ta že v Italiji. Iz Osojnice se je dvignila na rob vrsniške planote in se z nje spustila v dolino Žirovnice tako, da je bila Sovra v Jugoslaviji, Žirovnica pa v Italiji. Iz slednje se je dvignila na Kovk, z njega padla v spodnji del doline Črne in se vzpela iz nje na rob zavraške planote, Jugoslaviji je pustila le dno ozke doline reke So(v)re in ob njej cesto iz Žirov proti Logatcu …

 

OZNAČITEV MEJE

Kmalu po podpisu pogodbe v Rapallu so mejo med državama označili z mejnimi kamni, Italijani jim rečejo cippo (čipo). Mejo so razdelili na odseke. Na začetku in koncu vsakega odseka stoji glavni kamen, cippo principale, med njima je večje število navadnih. Na območju žirovske občine so štirje odseki, 38–41. Glavni mejnik 38, cippo principale trentotto, stoji na koti 938 v Mrzlem Vrhu, ob cesti Sovodenj – Ledinsko Razpotje. Naslednji je pod vasjo Breznica pri Žireh, kjer se na koti 732 začenja odsek 39. Ta je od vseh še najbolje ohranjen. Številka 40 je stal na koti 724 pod Vidičevo kasarno na Vrsniku, zdaj je v stalni zbirki Mestnega muzeja v Idriji. Glavni kamen 41, ki je stal na koti 640 nad vasjo Ravne pri Žireh, bi zaman iskali, če ne bi vedeli, da je »skrit« v partizanskem spomeniku sredi vasi, služi mu kot nosilec. Odsek 41 sega do kote 665 nad Lomom pod Zavratcem, kjer stoji nekoliko poškodovani glavni kamen 42.

 

VAROVANJE MEJE

Rapalsko mejo so na italijanski strani varovali gafovci, financi in fašisti, na jugoslovanski pa graničarji in financarji. Gafovci so bili vojaki graničarji, pripadniki obmejne straže GAF (Guardia alla Frontiera). Nastanjeni so bili v »kavernah«, pritličnih zgradbah, vkopanih v breg. Ljudem so ostali v spominu tudi po svojih alpinskih uniformah s klobukom in peresom. Finančni stražniki, po domače »financarji«, po italijansko Finanzi, so bili na meji zato, da bi preprečevali kontrabant. Imenovali so se (in se še danes) tudi Fiamme gialle, rumeni plameni, po rumenih našitkih na ovratnikih. Najvišje na braniku Sacro confine orientale so bili fašisti, pripadniki MVSN (Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale), prostovoljna milica državne varnosti. V njej so služili za italijansko stvar zagrizeni in dobro plačani prostovoljci; tvorili so oboroženo milico, ki pa je imela bolj politično kot vojaško vlogo. Svoje mogočne kasarne so namenoma postavili na najvišjih in najbolj vidnih vrhovih meje, da so se dobro videle na jugoslovansko stran in že same po sebi izkazovale, kdo je na tej meji gospodar.

V primerjavi z italijanskimi so bile jugoslovanske obmejne postojanke pred gradnjo Rupnikove linije res skromne. Ker so bile sprva le delno zidane, sicer pa lesene, so jim domačini rekli kar »barake«, njihovi stanovalci pa »karaule« – kar je srbska različica turške besede za stražnico. Na žirovskem območju so bile samo tri, vse v neposredni bližini glavnih mejnikov: v Mrzlem Vrhu pod Mrzlikom (971 m), nedaleč do čipa 38; nad Dolenjim Vrsnikom, pod kasarno in nad čipom 40; pod Kovkom v Ravnah, pri čipu 41. Nobena od njih ni preživela vojne. Ohranila se je obmejna stražnica v Osojnici. Graničarji, ki so jim stari Žirovci sprva rekli »grenčerji«, po nemški besedi za mejo (die Grenze), so bili v glavnem Srbi. Financarji, »zvaničniki finančne kontrole«, pa so bili po poreklu dveh vrst, najprej ukrajinski vranglovci, pozneje največ Slovenci.

 

RUPNIKOVA LINIJA

Rupnikova linija je v letih pred vojno (1938-1941) vzdolž rapalske meje zgradila Vojska Kraljevine Jugoslavije. Potekala je ob črti Žirovnica (pod Stolom) – Ratitovec – Blegoš – Žirovski vrh – Ljubljanski vrh (nad Vrhniko) – Cerknica – Črni vrh – Plase. Rupnikova linija je velik gradbeni podvig in celovit utrdbeni sistem. Zgradili so 12 velikih utrdb in kakih 4000 bunkerjev, večina je uničenih; največ se jih je ohranilo na Blegošu in Žirovskem vrhu in v krajih pod njima. Največji zgrajeni utrdbi sta na slemenu Žirovskega vrha (Hrastov grič in Goli vrh), največja je bila načrtovana na Vrhu Svetih Treh Kraljev, a je graditelje prehitela vojna. Na tistem delu Rupnikove linije, ki so ga zasedli Italijani, od Smrečja do morja, so ti skoraj vse objekte razstrelili. Čeprav ni služila svojemu namenu, je Rupnikova linija odigrala psihološko vlogo odvračanja nasprotnika in okrepila gradbeni sektor. Za kraje in ljudi ob meji je bila gospodarsko spodbudna. Tudi dejstvo, da ni služila svojemu glavnemu namenu, je za domačine ugodno. Kakšno razdejanje bi povzročila, če bi tu daljši čas potekala fronta in na njej uničevalni boji po zgledu tistih iz 1. svetovne vojne! Koliko človeških žrtev bi bilo in materialne škode!

 

KONTRABANT

Naši ljudje so na novo postavljeno oviro v obliki meddržavne meje premagovali na različne načine. Najbolj »izvirni« je bil gotovo kontrabant, po italijansko contrabbando (novolatinski contra bannum = klub prepovedi). To je bilo donosno, a tudi tvegano početje; nekatere je stalo premoženje in celo življenje. Najbolj iskani jugoslovanski kontrabantarski »artikli« na italijanski strani so bili: eksportni tobak, kava, saharin, sladkor, moka, jajca in maslo, vžigalniki in karbid, živina in konji, od gradbenega materiala zlasti les. Zaslužek je bil vsaj stoodstoten, pri nekaterih artiklih pa še večji. Za kavo, sladkor in moko so v Italiji iztržili dvakrat več, kot je stala v Jugoslaviji, za meso oziroma živino trikrat več, za tobak štirikrat več, za saharin celo petkrat več. V obratni smeri, z zahoda na vzhod, je bil promet bistveno manjši. Z italijanske strani so nosili riž, kavo, kjantarice, sadje, dežnike, tekstil, tudi čipke … Kilogram riža je v Jugoslaviji stal 16 din, v Italiji 2 din. Vino se je v Italiji dobilo že po eno do dve liri za liter, v Jugoslaviji se v trgovinah sploh ni prodajalo, smeli so ga točiti le pod državnim davčnim nadzorom v gostilnah, kjer je stalo najmanj deset dinarjev liter. Najbolj donosno in hkrati nevarno pa je bilo na idrijsko-žirovskem odseku tihotapljenje živega srebra. Tega so v rudniku kradli in ga v steklenicah nosili čez mejo, kar že zaradi teže ni bilo lahko. Ena pollitrska steklenica piva je, napolnjena s Hg, tehtala sedem kilogramov in pol.

 

ŽIVLJENJE OB MEJI

Rapalska meja je v življenje ljudi ob njej vnesla velike spremembe. Med posameznike, družine, vasi in mesta, ki so bila še v začetku novembra 1918 bližnji sosedje, je kot zastor padla meja med dvema sovražnima državama z vsemi ovirami, ki so bile za tako mejo običajne. Pa ni šlo le za mejnike, zapore in vojaštvo, temveč tudi za spremembe v načinu življenja. Prosto gibanje posameznikov čez mejo ni bilo več mogoče, dovoljeno je bilo le na določenih prehodih in pod določenimi pogoji. Farani iz obeh Vrsnikov, Žirovnice in Breznice so bili na silo ločeni od svoje žirovske fare in pokopališča; odtlej so morali k maši v Ledine in tam pokopavati svoje mrtve. Enaka usoda je doletela šoloobvezne otroke, ki so morali namesto v slovensko šolo v Žiri hoditi v italijansko šolo v Ledinah.

Tudi ob rapalski meji se je kmalu pokazalo, da »ljubezen ne pozna meja«. Nastala je amore di frontiera. Nanjo spominja tudi priložnostna popevčica; poje o mejah z Jugoslavijo, kjer živijo plavolaske, bionde: »Ai confini di Iugoslavia dove son bambine bionde …« Te pa osvajajo črnolasi mladci, ki so kot ljubimci priznani že po vsem svetu in počaščeni z nazivom latin lover. Naša dekleta so jih imela priložnost spoznati že v letih po 1. svetovni vojni, ko so se kar naenkrat pojavili v njihovih krajih, naši možje in fantje pa so jih v jezi in najbrž tudi iz zavisti označili za »laške plavšarje«. Mnoge Slovenke ob rapalski meji so imele z njimi otroke, nekatere so se z njimi tudi poročile in odšle. Rapalske Lepe Vide!

 

STARA MEJA DANES

Kaj početi z dediščino rapalske meje danes? Kaj nam je od nje ostalo? Na meji sami je ohranjena več kot polovica mejnikov, na obeh straneh pa cela vrsta utrdb in drugih vojaških oziroma obmejnih objektov. Ohranjenih je še nekaj predmetov muzejske vrednosti, ki pričajo o življenju ob meji: orožje, uniforme, kontrabantarsko blago … V arhivih je ohranjenih veliko dokumentov, listin, zemljevidov, fotografij … Še živijo ljudje, ki se spominjajo rapalskih časov. V zadnjih letih je izšlo več knjig in cela vrsta člankov s to tematiko.
V občini Žiri, Muzejskem društvu Žiri in Turističnem društvu Žiri si skladno z gornjo ugotovitvijo prizadevamo za troje:
1. da bi žirovski muzej postal osrednji slovenski muzej za dediščino rapalske meje; začetek predstavlja stalna muzejska razstava z naslovom Pozdravljeni ljubitelji utrdb!
2. zavarovati izbrane objekte na terenu in jih usposobiti za vodene oglede;
3. vključiti snovno in nesnovno dediščino rapalske meje v turistično ponudbo kraja.

V navedena prizadevanja sodi tudi ta spletna stran, ki naj ljubiteljem utrdb in zgodovinske dediščine nasploh služi kot virtualni vodnik po utrdbah okoli Žirov in novi muzejski zbirki. 

 

»Lepšega pač ni na svetu, kot je naš čevljarski stan …«



 

 

 

Razstavni projekt »LEPŠEGA PAČ NI NA SVETU KOT JE NAŠ ČEVLJARSKI STAN…« Čevljarstvo na Žirovskem skozi čas je vsebinsko celovito zaokrožen. Za razstavo sta na razpolago dva razstavna prostora (36 m2 in 16 m2) in stopniščna avla (33,5m2) v prvem nadstropju obnovljene Stare šole v Žireh.

Razstava se začne že na hodniku, kjer vsebina na dveh panojih nudi osnovne informacije o zbirki in njeni vsebini tudi v času, ko ta ni odprta za javnost. Poleg tega smo tu uredili še informacijski pano in premično recepcijo ter prostor za garderobo.

 

ČEVLJARSTVO NA ŽIROVSKEM DO KONCA 2. SVETOVNE VOJNE

Prvi del razstave pripoveduje o prvih sledovih čevljarjev v Poljanski dolini v času loškega gospostva freisinških škofov ter o skromnih, a odločnih začetkih domačih čevljarskih mojstrov, ki so svoje znamenite žirovske čevlje v 19. stoletju začeli prodajati daleč izven rodne doline.

Desetletje po prvi svetovni vojni, ko so se vzpostavile nove politične in sprva domačemu gospodarstvu bolj naklonjene okoliščine, šteje za »zlato dobo« žirovskega čevljarstva. To obdobje je na razstavi ponazorjeno z rekonstrukcijo ene izmed takratnih številnih žirovskih družinskih delavnic.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Za trideseta leta 20. stoletja je bilo značilno povezovanje posameznih delavnic v številne čevljarske zadruge, ki so omogočile preživetje čevljarjem in premagovati veliko konkurenco na tedanjem jugoslovanskem trgu.

O tem, kako so se čevljarski vajenci znašli v svoji vlogi v času rokodelskih delavnic, prikazuje »vajeniški kot«, kjer se lahko obiskovalci sami preizkusijo v osnovnih čevljarskih opravilih.

 

RAZVOJ TOVARNE ALPINA

V drugem delu  razstave je prikazana predstavitev razvoja tovarne Alpina, ki je bila  ustanovljena leta 1947 kot Tovarna športnih čevljev, leta 1951 pa preimenovana v Alpino. Njeni najbolj poznani vrhunski izdelki so se uveljavili na področju smučarske in tekaške športne obutve, uspešni pa so bili tudi s programi pohodne, splošne športne in modne obutve. V svoji dolgi zgodovini so se ves čas znali spretno prilagajati različnim gospodarskim okoliščinam in zahtevnemu domačemu ter tujemu trgu. Največ pozornosti bo tu posvečene različnim proizvodnim programom Alpine oz. prepoznavnosti dediščine blagovne znamke v obliki dialoga med proizvajalcem  in uporabnikom Alpinine obutve. Alpina je dolga desetletja imela najpomembnejšo vlogo tudi pri razvoju kraja, kot velik izvoznik pa je pomembna in prepoznavna tudi za slovensko nacionalno gospodarstvo.

Vsebinska zasnova predstavitve razvoja Alpine in njenih izdelkov je postavljena v kontekst kraja in ljudi, ki so bili ali so še povezani z njo že več kot 60 let. Hkrati pa je na ta način javnosti prikazano gradivo, ki ga že 40 let zbira Muzejsko društvo Žiri in večinoma še ni bilo razstavljeno. Na terenu je bilo in bo še potrebno zbrati razna pričevanja, ki bodo osvetlile razstavljeno muzejsko gradivo.

Med razstavljenim gradivom so v prvi vitrini razstavljeni različni vrhunski izdelki (obutev) Alpine za odmevne jugoslovanske in slovenske himalajske odprave v 70-tih in 80-tih letih 20. stoletja, vrhunski izdelki za alpsko smučanje in oblikovalski dosežki na področju obutve za tek na smučeh. Naslednji sklop je namenjen predstavitvi razvoja gojzer in treking obutve, ki ima v Žireh tradicijo, razvoju rekreativne športne obutve, s katero Alpina konkurira svetovnim proizvajalcem, in modnim programom, ki pa so tovarni prinašali največ dohodkov, potrebnih za razvoj športnih programov. Zgodbe predmetov so povezane s slikovnim gradivom in izjavami proizvajalca na eni in uporabnika na drugi strani. Razstavni prostor ni namenjen predstavitvi tehnološkega razvoja, ker bo le-ta morda našel kasneje svoje mesto v prostorih tovarne same.

Na dveh posebnih panojih je predstavitev poslovne poti Alpine in njenih zaposlenih, s pomočjo fotografij in ohranjenih predmetov so predstavljeni delovni prostori in življenje v  tovarni od zadružnih začetkov leta 1947 do lastninjenja leta 1994. 

Zadnji pano je namenjen predstavitvi  razvoja Žirov, na katerega je zadnjih 50 let vplivala Alpina. V tem kontekstu je predstavljeno spreminjanje kulturne krajine žirovske kotline, katera društva so delovala tu ob podpori največje gospodarske podpornice, na kakšen način je spodbujala ljudi, da so širili v svet informacije o Žireh.   

Poleg tega, da je celotna žirovska zgodba o razvoju lokalnega čevljarstva in njegovega povezovanja s svetom edinstvena, je seveda posledično edinstvena tudi zbirka, ki to zgodbo podpira.

  

Žirovski slikarji



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 V večnamenski dvorani v prvem nadstropju so razstavljena dela naslednjih žirovskih slikarjev:

FRANJO KOPAČ je prvi akademsko izobraženi slikar med Žirovci. Rodil se je 1. februarja 1885 v Novi vasi, študiral na dunajski in praški akademiji. Bil je gimnazijski profesor v Kruševcu, Kranju in Splitu, kjer je umrl 7. septembra 1941. Bil je odličen portretist, njegova dela so po sodbi dr. Staneta Mikuža in Jožeta Hudečka v slovenski likovni javnosti in stroki premalo upoštevana. Naše društvo je skušalo njegov opus obuditi z razstavo izbranih del v Žireh in Škofji Loki, 1979, galerija Pegaz International pa v Ljubljani, 1991.

 

MAKSIM SEDEJ je eden najvidnejših slovenskih slikarjev 20. stoletja. Rodil se je 26. maja 1909 na Dobračevi (zdaj del Žirov), umrl 13. maja 1974 v Ljubljani. Bil je evropsko razgledani profesor na Akademiji za likovno umetnost, kot slikar pa likovni poet intimnega sveta, zlasti svoje lastne družine. Je prvi in doslej edini Žirovec, ki je 1967 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

 

TOMAŽ KRŽIŠNIK je uveljavljeni slovenski slikar, oblikovalec in scenograf, redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, živi in dela tudi v Žireh, kjer se je rodil 9. februarja 1943. Študiral je v Ljubljani in Varšavi, kjer je magistriral na Akademiji lepih umetnosti. Po vrnitvi se je uveljavil zlasti kot inovator na področju oblikovanja vizualnih komunikacij, z nekaterimi deli je dobesedno šokiral tradicionalno naravnano slovensko javnost. Za svoja dela, razvejana na več disciplin, je prejel Nagrado Prešernovega sklada (1975) in Plečnikovo nagrado (1989).

 

STANE KOSMAČ, rojen 7. maja 1950 v Stari vasi (Žiri), je akademski slikar, profesor likovnega pouka na Osnovni šoli Žiri. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Slika največ tihožitja in krajine v tehniki akvarela, uveljavil se je tudi kot oblikovalec knjig in drugih publikacij. V letih 1980-2005 je vodil Galerijo Svobode Žiri, je likovni kustos Muzeja Žiri.

 

BARBARA KASTELEC, rojena 8. septembra 1976 v Kranju (Žiri), je akademska slikarka in magistrica umetnosti, ima status samozaposlene v kulturi. Sodelovala je v številnih likovnih projektih, na kolonijah in skupinskih razstavah, imela že več samostojnih razstav doma in v tujini. Bila je tudi vodja Galerije Svobode Žiri.

 

JANEZ SEDEJ je bil slikar samouk in velja za likovnega poeta žirovske krajine. Rodil se je 22. decembra 1910 na Dobračevi, poldrugo leto za bratom Maksimom, umrl v svoji rojstni hiši, 21. aprila 1985. Dva študenta bi bila za njihovo delavsko družino v takratnih razmerah preveč, zato se Janez izučil za čevljarja in potem kot likovno izjemno nadarjeni samouk dosegel tako visoko raven, da so ga kolegi sprejeli v stanovsko Društvo slovenskih likovnih umetnikov (DSLU). 

 

JOŽE PETERNELJ MAUSAR, slikar in pisatelj samouk, je, izraženo v številkah, gotovo najbolj uspešni med »velikimi štirimi žirovske naive«. Naslikal in prodal je več kot 4000 slik, postavili so mu več kot 250 razstav na vseh kontinentih (razen Antarktike), napisal in izdal je osem knjig. Rodil se je 12. januarja 1927 v Jarčji Dolini. Za njegove zasluge v promociji Žirov po svetu ga je Občina Žiri imenovala za svojega častnega občana.

 

KONRAD PETERNELJ SLOVENEC je bil najmlajši med štirimi kolegi čevljarji in slikarji samouki. Rodil se je 15. februarja 1936 v Stari vasi, živel in slikal v Novi vasi, umrl 30. decembra 2000. Bil je likovni poet starega in že skoraj povsem izginulega vaškega sveta, ki mu je na svojih slikah postavil trajni in umetniško visoko ocenjeni spomenik.

 

IVAN GLUHODEDOV se je rodil 23. avgusta 1925 v starih Žireh. Slikal je od leta 1954, njegova tihožitja in krajine so bila tako priljubljena, da je njegovo sliko najti skoraj v vsaki žirovski hiši. Umrl je 2010.

 

PAVLE SEDEJ je po »velikih štirih« edini med mlajšimi slikarji samouki, ki sta ga priznala tako likovni trg kot stroka. Slikati se je naučil pri očetu Janezu, od 1991 je v svobodnem poklicu, od 1996 član DSLU. Rodil seje 1. julija 1951 »Pr’ Sedejčku« na Dobračevi, živi in ustvarja v novi hiši nedaleč od očetove.

 

© Copyright Muzej Žiri - Muzej, Kolofon in PO, Admin