Tabor 2, Žiri 4226, Slovenija +386 31 532 798 Nedelja od 15 do 18 ure

Razstava nas popelje od najstarejših sledi človeškega obstoja na Žirovskem, razmerah v Žireh v času Loškega gospostva do druge svetovne vojne. Ponuja pa vpogled tudi v društveno življenje, šolstvo, obrtništvo, podjetništvo, vero in upravo.

MATJAŽEVE KAMRE

»Prahiša« ob žirovskem jezeru

Številne legende govore o žirovskem jezeru, njegov obstoj pa je tudi znanstveno potrjen. Nastalo je pred okroglimi 20. 000 leti zaradi tektonskih premikov, ki so zajezili tok reke Sore, prekrivalo je celotno Žirovsko kotlino in njene stranske doline ter segalo skoraj do Matjaževih kamer. Matjaževe kamre so jamski sistem, ki leži ob cesti Žiri – Rovte, v soteski reke Sovre. Prav tam so arheologi našli kamnita orodja ledenodobnega človeka, ki predstavljajo najstarejši dokaz o poselitvi Žirovskega. Starejša orodja pripadajo neandertalcu (mousterien, 52.000 – 45.000 let pr. n. št), mlajša pa predniku današnjega človeka (epigravettien, 15.000 – 8.000 let pr. n. št). Oba sta bila lovca in nabiralca, Matjaževe kamre pa so jima služile za občasno lovsko postojanko in zatočišče.

URBAR LOŠKEGA GOSPOSTVA IZ LETA 1291

Loški urbar iz leta 1291 je najstarejši nam znani žirovski pisni vir. Hrani ga Bavarski glavni državni arhiv (Bayerisches Hauptstaatsarchiv) v Münchnu. Iz besedila izvemo marsikaj: da je bilo v žirovskemu uradu (= Officium in Syroch) loškega gospostva že takrat 18 naselij; da so imeli Žirovci že takrat župana (suppanus); da je bilo v teh 18 naseljih leta 1291 skupaj 71 obdelanih in 5 neobdelanih hub (= gruntov, kmetij); izvemo, kaj so pridelovali (lan in oves), katere domače živali so redili (ovca, pujski, vol, jagnje, piščanec, svinje in prašiči), da so imeli sirnice, da so v gospoščinskih gozdovih pasli svoje prašiče (»az«), da se je plačeval vinski davek (da se je torej pilo vino), da so jedli kruh, meso in jajca in poznali »priboljšek« …

ŽIRI NA ZEMLJI

Žirovske kmetije so nastale za časa Loškega gospostva, ko so freisinški škofje sistematično kolonizirali do tedaj skoraj neposeljeno ozemlje. Največje in najstarejše kmetije so grunti, nastali so do začetka 14. stoletja. Kajže so nastale sredi 16. stoletja, večinoma po žirovski kotlini. Rovti so osamljene kmetije in so nastali konec 16. in v začetku 17. stoletja s krčenjem gozda v hribovitem svetu. Na gruntih so redili leta 1630 večinoma med 10 in 16 glav govedi, na polovici gruntov tudi ovce (do 15 glav), na tretjini pa še koze (do 12 ). Tretjina gruntarjev je imela tudi konje, navadno 1 ali 2. Rovtarji so imeli nekoliko manj živine, kajžarji so premogli večinoma le po 1 kravo. V 17. in 18. stoletju sta bili najpomembnejši žiti oves in ajda, sejali pa so še ječmen, pšenico, rž, proso in lan, iz katerega so izdelovali platno.

ŽIROVSKA HIŠA

Prve žirovske hiše, zgrajene v srednjem veku so bile verjetno pritlične, zgrajene iz lesenih brun in krite s slamo, imele pa so kurilni »črni« del in »hišo«. Najprej so pozidali »črni« del, kasneje je prišla na vrsto zidana »hiša«, ki so ji dodali še kamro. Črno kuhinjo so ločili od veže, kasneje so zgradili dimnik, šele v začetku 20. stoletja pa so v kuhinjah sezidali štedilnike. Vsaka hiša je nosila pečat predelav in lastnikov, vendar so, vsaj premožnejše, delovale skladno. V 20. stoletju je večina starih hiš izginila ali pa so doživele velike preureditve. Hiša je dajala ljudem zavetje, toploto in svetlobo.

ŽIROVSKE VELIKE GRADNJE

Žirovci so se v 20. stoletju izkazali tudi z gradnjo velikih stavb, ki naj služijo skupnosti. Prva je bila nova župna cerkev sv. Martina, zgrajena v letih 1906-1912, največja na Gorenjskem in ena največjih v škofiji. Po 2. svetovni vojni pa so zgradili najprej novo Tovarno športnih čevljev, poznejšo Alpino (1947-1948), novo osnovno šolo (okrog 1950) in največji Zadružni dom v Sloveniji (v prvi polovici 50. let). Žal so nekatere od javnih zgradb tudi nerazumno uničili: staro župno cerkev (1927) in osem javnih stavb, požganih v vojni noči s 5. na 6. februar 1944.

ŽIROVSKE MALE GRADNJE

Posebnost Žirov(cev) je tudi izjemno visoko število novih zasebnih hiš, zgrajenih v desetletjih po 2. svetovni vojni. Od sredine 50. do sredine70. let, ko se je največ gradilo, je zraslo več kot dvajset novih hiš na leto, vseh novih zasebnih hiš pa se je po 2. svetovni vojni zgradilo več sto. Večina graditeljev je bila zaposlenih v Alpini, dopoldne so bili čevljarji, popoldne zidarji. Gradili so z lastnimi močmi in s pomočjo sokrajanov, katerim so pomoč vračali s pomočjo, ko so gradili drugi. Graditeljska vnema je bila tako velika, da je zgraditev svoje lastne nove hiše postala tako rekoč vprašanje časti. Druga plat te vneme je bolj žalostna – zaradi novih je bilo opuščenih ali porušenih veliko starih hiš, ki povečini (še) niso bile v slabem stanju, njih estetske kakovosti pa so bile višje od novih.

SVETOVNI VOJNI NA ŽIROVSKEM

Obe svetovni vojni sta bili tudi za Žirovce največja tragedija v 20. stoletju. Terjali sta izjemno veliko človeških življenj. Vseh žrtev 1. svetovne vojne v predvojni župniji Žiri je bilo 139. Vseh žrtev 2. svetovne vojne iz naselij današnje Občine Žiri pa je bilo kar 333! Čeprav so padli na različnih in med seboj sprtih straneh, smo se odločili, da na naši razstavi njihova imena objavimo skupaj in jih tako po smrti ponovno združimo v pripadnosti žirovski skupnosti. Sicer pa so njihova imena na treh spomenikih padlim v obeh vojnah, dva stojita pred župnijsko cerkvijo, eden pa v parku pred Osnovno šolo.

ŽIRI NA MEJI

Med obema svetovnima vojnama so bile Žiri kraj ob meji, imenovani tudi rapalska meja. Ta je v življenje Žirovcev vnesla velike in največkrat tragične spremembe. Meja je od predvojen žirovske občine odrezala tretjino njenega ozemlja z enajstimi naselji, od katerih sta bili po vonji vrnjeni le dve. Prinesla je pojave, ki jih Žirovci dotlej niso poznali: kontrabant in z njim povezane žrtve, ljubezen s tujci, ki so prišli mejo stražit na obeh straneh, predvsem pa gradnjo številnih utrdbenih objektov; ko so v zadnjih letih pred 2. svetovno vojno pospešeno gradili jugoslovansko utrdbeno linijo, pozneje poimenovano po generalu Rupniku, so se pri teh delih zaposlili tudi mnogi domačini. Posebnost Žirov je v tem, da so se ravno v naši bližnji okolici ohranili številni mejniki in vojaški objekti; to dejstvo spodbuja k načrtu, da bi Muzej Žiri postal tudi osrednji slovenski muzej za ohranitev dediščine rapalske meje.

ŽIROVSKA KLEKLJANA ČIPKA

Klekljarstvo na Žirovskem

Klekljanja so se Žirovke domnevno naučile v sosednji Idriji sredi 18. stoletja, po letu 1883 pa je preraslo v množično razširjeno obrt, ki je zagotavljala preživetje gostačem, kmetom pa prinašala dopolnilni prihodek. Najbolj znan trgovec s čipkami je bil domačin Anton Primožič, ki je leta 1896 ustanovil lastno podjetje:čipke je prodajal po celem svetu, zanj pa jih je odkupovalo 56 posameznikov od 3000 klekljaric na področju Poljanske in Selške doline z okolico. Po letu 1950, ko se je večina Žirovk zaposlila v industriji, se je klekljalo le še za priboljšek in razvedrilo. Vendar pa še danes skoraj vsak Žirovec pozna vsaj osnove klekljanja: znanje se prenaša iz roda v rod, čipkarska šola deluje neprekinjeno od leta 1906, prave mojstrice in mojstri pa so združeni v Klekljarskem društvu Cvetke.

ŽIROVSKA DRUŠTVA

Društva na Žirovskem pred 1. svetovno vojno

Prva žirovska društva (bralno, pevsko in gasilsko) so nastala koncem 19. stoletja po načelu samopomoči, najprej v Žireh in nato na Dobračevi. Vzrok za podvajanje društev je bil praktične narave: med vasema je bilo namreč pol ure hoda, Dobračevcem pa bi pogorela cela vas, preden bi do njih prišli gasilci iz Žirov. Reka Sora je ločila tudi kasneje ustanovljeni društvi Sokolov (1907) in Orlov (1908), vendar iz povsem drugih razlogov. Kot nam pove rek »Stare Žiri čez vodo se klerikalne, vse kar je tostran vode je liberalno« je vzrok tičal v različni nazorski opredelitvi, zaradi česar sta se društvi, kljub podobnemu delovanju, ovirali in žalili.

ŽIROVSKI USTVARJALCI OZIROMA UMETNIKI

Med Žirovci so nekateri prav znameniti. Posebno dragocen je prispevek posameznikov, ki so se na Žirovsko priselili in tu ustvarili svoj življenjski opus. Trije med žirovskimi ustvarjalci že imajo svoj javni spomenik v mestu Žiri: slikar Maksim Sedej (1909-1974), pisatelj Leopold Suhodolčan (1928-1980) in skladatelj Anton Jobst (1894-1981). Ti so kot umetniki priznani na nacionalni ravni, zato smo prav tem trem namenili osrednjo pozornost tudi na razstavi.

ŽIROVSKI OBRTNIKI

Platnarstvo je bilo na Žirovskem pred koncem 19. stoletja edina obrt, ki je presegla lokalne potrebe, produkcija platna v Loškem gospostvu je bila v 17. in 18. stoletju pomembna celo v evropskem merilu. Platno so tkali še v začetku 20. stoletja, vendar pa se do danes niso ohranile niti ene statve.Pomembno je bilo tudi mlinarstvo. Leta 1501 je bilo na Žirovskem 8 mlinov, leta1678 jih je bilo že 22 in še leta 1930 je bilo v žirovski občini 16 mlinarjev, danes ni več nobenega. Stojita le še Trevnov mlin in mlin v Sopotu, od ostalih so ni ohranilo nič oziroma le nekaj ruševin in fotografij.

ŽIROVSKI PODJETNIKI

Prvi pravi podjetnik na Žirovskem je bil loški meščan Jakob Hajnrihar, ki je v 16. stoletju v Brekovicah postavil fužino, udeležen pa je bil tudi pri fužini v Fužinah. Obrt je doživela razmah šele v začetku 20. stoletja. Leta 1930 je bilo v Občini Žiri registriranih 178 obrtnikov, ki so se ukvarjali z 31 obrtmi. Lokalne potrebe so presegli zlasti čevljarji in nekateri kovači, ki so dali osnovo za nastanek današnjih tovarn Alpina in Kladivar (Poclain Hydraulics). Večji podvig pa je bila gradnja elektrarne na Fužinah.

ŽIROVSKE CERKVE IN VERA

Žirovsko je najprej spadalo v pražupnijo Sv. Jurija v Stari Loki (prvič omenjena leta 1074), nato je v Žireh nastal vikariat (prvič omenjen leta 1384), ki je pred letom 1501 dobil status župnije. V župniji je bila župnijska cerkev sv. Martina in 11 podružničnih cerkva. Ker je bila žirovska župnija zelo velika, so jo v času cesarja Jožefa II iz leta 1788 razdelili na 4 samostojne župnije – Žiri, Ledine, Zavratec in Vrh sv. Treh Kraljev.

Cerkveni prazniki in godovi svetnikov so stoletja uravnavali tedenski in letni ritem vsakdanjega dela in počitka, določali so pravi čas za kmečka in hišna opravila, sejme, poroke in romanja kot takratno obliko turizma, pa tudi imena, ki so jih ob krstu dobivali Žirovke in Žirovci. Mejni trenutki njihovih življenj so zaznamovali cerkveni obredi krsta, poroke in pogreba.

ŠOLSTVO NA ŽIROVSKEM

V Žireh imamo osnovno šolo in čipkarsko šolo, včasih pa smo imeli tudi čevljarsko (1947-1982). Osnovna šola je tekom let domovala v štirih stavbah: mežniji (1779-1864), »Stari šoli« (1865-1914), novi šoli (1914-1944), od leta 1950 pa je v današnji zgradbi. Prva učitelja sta bila mežnarja, prvi šolani učitelj je v Žiri prišel leta 1863, najdlje od vseh pa je pri nas služboval nadučitelj Leopold Božič (1837-1922), celih 28 let. V Žireh je ostal še po upokojitvi in tu tudi umrl. Nanj je dolgo časa spominjal lep nagrobnik z njegovo fotografijo in napisom »Postavili hvaležni Žirovci«. Ker pa je bila žirovska hvaležnost bolj kratkega veka, je od groba ostal le še medaljon s fotografijo: zdaj je dobil mesto v »Stari šoli«, v hiši, kjer je Leopold Božič tako učil kot tudi stanoval.

UPRAVNI RAZVOJ

Žiri so po svoji naravi kraj ob meji. Njihovo obmejno lego določa razvodnica, ki poteka po zahodnem in južnem robu Žirovskega. Ta razvodnica je ločnica med Črnim in Jadranskim morjem, med Posavjem in Posočjem, med dolinama Sore in Idrijce, Gorenjsko in Primorsko, osrednjo in zahodno Slovenijo, med njenim celinskim in sredozemskim delom. Ob tej naravni ločnici so se v toku časa nanizale številne zgodovinske razmejitve, od občinskih in okrajnih do državnih meja. Te smo prikazali na posebnem zemljevidu iz z izvirnimi dokumenti, potrebnimi za prehajanje iz ene države v drugo. Rapalska meja (modra črta) med kraljevinama Italijo in SHS je odrezala zahodni del takratne občine Žiri. Sedanja meja med občinama Idrija in Žiri je nastala iz rapalske meje, le naselji Osojnica in Breznica sta bili vrnjeni v občino Žiri. Meje so vrisali v Kartografiji d. o. o.

Razstavo “Žiri in Žirovci skozi čas” sta finančno omogočili: Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, Pristop Leader in Občina Žiri.

Image

V prenovljeni stavbi Stare šole je naše društvo od leta 2007 postavilo štiri stalne razstave:

  • Pozdravljeni ljubitelji utrdb! (2007), o dediščini rapalske meje;
  • Žirovski slikarji (2009), izbrana dela najvidnejših likovnih umetnikov med Žirovci;
  • Lepšega pač ni na svetu kot je naš čevljarski stan … Žirovsko čevljarstvo skozi čas (2010-2012), ima dva dela, prvi prikazuje obdobje do 2. svetovne vonje, drugi obdobje Alpine;
  • Žiri in Žirovci skozi čas (2012), temeljna razstava, 16 »postaj« ob poti skozi žirovsko zgodovino.


Postavitev razstav so z denarno podporo omogočili:

  • Občina Žiri,
  • Alpina d.o.o.,
  • Ministrstvo za kulturo RS,
  • Evropska unija.

Projekt Interaktivno in sodobno sofinancirata Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja RS 2014-2020. Organ upravljanja, določen za izvajanje Programa razvoja podeželja RS za programsko obdobje 2014-2020, je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Za vsebino je odgovorno Muzejsko društvo Žiri.

Uporabne povezave
O muzeju
Sledite nam